Veliko srce !

Že pred približno 2 mescema je mama kupla 3 okvirje… prišla je na idejo, da bi js narisu 3 slike, za njene prjatlce ( ena ma novo hišo, in bi to naj blo darilo ob vselitvi … ). Pred kakim mesecem, sm se odloču da bi celo to naredu… ugovorim da so okvirji dimenzij 50 x 40 …

Hm , … Si rečem : ” Ka te to je za nek format ?! ” No, bla je glih sobota… pa se spravlam js iskat papir, približne velikost… Pridem u Nakupovalni Center, vse zaprto ( oz. dela sparova trgovina , samo nimajo nič kej dost velkega ( papirja mislim ) ). Ok, se odločim, da grem pogledat k “kolegu” v fotokopirnco ( mah, kr tikam človeka, pa zmeri ko kej nucam za skopirat, grem ponavadi taj, tak da sma skor že kolega ). Vprašam če ma kej formata 50 x 40 cm… Me je sam čudn pogledu Sm reku ja , sej men je tut čudn ja … Mi da idejo, da bi kupu šeleshamer, pa vn zrezu… Sliši se kot dobra ideja… Pa ga vprašam če ga ma slučajn …
“Ne nimam tok vlkega “. Papir je mislu ja
Ga vprašam če ve ka bi blo še kej odprto v soboto ob taki uri ( okol 12h mislim da ).
“Ja , verjetno papirnica Standard “. Ok se zađiram z aftičmo… in seveda zaprto … Damn…
Eh ta vikend pustim pol vse skupi.
Nasledn vikend sm rihtu kasko zavarovanje, pa mi še ostane neki keša… sm si reku, grem se še v AMZS včlanit, ko ma avto zadne cajte neke prebliske…
Po krajšem razmisleku ugotovim, da AMZS enote sploh ni v Velenju… Ja šment, bo treba it v Celje. “In kaj ma AMZS, moj avto, pa zavarovanje veze s to temo ? “, se sprašujete.
Ima jo Ko sm šel v Celje, se včlanu v AMZS, sem se spomnu, da še zmer nism kupu šeleshamerjev… in se ustavim v City Centru, počekiram mal štacunce… vmes še isku DVD pekač za laptopa ( ker ta ko je not je do ku**a ( grrrrr ) ) . Ugotoviu, da je ubistvu sam comshop v city centru.. no ni važn, zavijem v Leonardota ( papirnica v City Centru ) . In takoj ko sm vstopu… jaooo kaka mala !!!! Sm si mislu, srce pridi sem, ti greš z mano domov res lušno dekle ni da ni Mi zdila tist šeleshamer in pičim domov… no pol ta weekend nism ubistvu nič narisu
Vsa stvar se še mal zavlekla, in v petek ko je mati šla v BiH mi reče : “Zdj si čez vikend doma, dj nariš kako sliko…”. Pa si rečem ajde naj ti bo no
In se ta vikend spravim delat to… Zrežem ven tistih 50 x 40 cm, gledem , gledam … no ja , sej bi blo ja , pa grem u kuhno neki iskat… pa se ustavim pri sliki mojega brata, ki visi v hodniku… Hmm zanimiv okvir… da ni mogoč 50×40 … no pol sm vidu da je on to rešu na en super način, spodi bela podlaga, gor pa nalimana slika navadnega risalnega bloka. ZMAGA !!
No, po par minutah ugotovim, da nimam več risalnih listov :S . Pičim v špara, kupim risalni blokič, in je to to
Noooo zdej pa preidimo k ustvarjanju… ( od tu naprej poteka beseda večji del o ustvarjanju slike )

Moj “working space” ta weekend je izgledal nekako tako.
Na levi strani prenosnik, ki je skrbel za dobro voljo s predvajanjem muske. Tist kar sveti ( ja ja , luč ja ) ni navadna lučka, ampak lučka, ko sm jo lastnoročno naredu ( ne nismo pihali stekla za žarnco tista je kuplena ). Izdelana pa je bla v okviru tehnične vzgoje ( al kak se je že reklo predmetu ) v osnovni šoli.

Aja, nekje vmes sm pozabu povedat, da je mama striktno hotla motiv sadja

Začetna zasnova, pa enmal pobarvano že…

Še mal bol pobarvano Na desni, pastelne krede

Nism si mislu, da je tok težko dobit ven barvo vina ( grr ) no nakonc mi tak ni ratal

Končna, z ozadjem in mizo

Pa še uokvirjena varjanta

S ponosm, sem jo dal na mizo, da jo mati vidijo ko pridejo.
Ende